Naj ti povem zgodbo. Pravzaprav kar 3 zgodbe.😉😃
ZGODBA O ŽENI IN NJIVI – 1. VERZIJA
Živela je žena, ki je razmišljala, kako naj svoje shrambe napolni z žitom, da ga bo imela vso zimo v obilju. Je šla do njive in je rekla: »Njiva, daj mi žito, da ga bom imela v obilju.« To rekoč, se obrne in odide. Njiva jo gleda in si misli: »Kaj je s to žensko? Kaj misli, da bom kar dala svoje dragocene darove na na njen ukaz, ne da bi ona s prstom mignila? Vsaj seme bi lahko posadila in ga zalila.« Ženska čaka, ne dočaka. Sedi na robu njive, joče bridke solze žalosti in obupa. Nato se jezi na njivo in pomiluje svojo težko usodo.
Podobno kot žena iz zgodbe imamo tudi mi svoje želje in hrepenenja. Hočemo zdravje, službo, dobre odnose, radost. A si ne vzamemo časa, ne vložimo svoje lastne energije, truda, denarja, da bi to USTVARILI. Ali vsaj posadili seme, sprožili proces, da se ustvarijo okoliščine, da pridemo do tega, kar hočemo. Nato pa se pritožujemo nad svojo usodo, krivimo druge in okoliščine za stanje, v katerem smo. Čakamo, da bo vesolje (država, šef, partner, starš) namesto nas opravilo naš del naloge.
ZGODBA O ŽENI IN NJIVI – 2. VERZIJA
Živela je žena, ki je razmišljala, kako naj svoje shrambe napolni z žitom, da ga bo imela vso zimo v obilju. Je šla do njive, posejala seme, ga obilno zalila in rekla: »Njiva, daj mi žito, da ga bom imela v obilju.« Njiva se je nasmehnila in rekla: »Ljuba žena, pojdi in počivaj. Jutri spet pridi in če bo moja zemlja suha, jo zalij, če bo rastla trava, jo populi, če bo listje rumeno, me pognoji.« Žena je šla. A ni mogla mirno spati. Nenehno si je belila glavo s črnimi mislimi: Kaj pa, če ne bo nič iz tega? Kaj če pride toča? Kaj če pridejo tatovi in ukradejo žito? Zalivala je, pulila je travo, ogradila njivo, delala obhode in vsak dan grebla po zemlji, da bi videla, ali seme klije, ali kalček raste. Tako je grebla, da je poškodovala nežno rastlino in jo uničila. »Sem vedela, da ne bo nič iz tega,« je jokala in tarnala nad svojo usodo, se jezila nad njivo, pomilovala svojo težko usodo, ki se je obrnila proti njej kljub temu, da se je tako trudila.
Podobno kot žena iz zgodbe si tudi mi včasih prizadevamo preveč. Namesto da bi naredili, kar lahko, nato pa ŽIVELI svoj vsakdan, premlevamo, tuhtamo, analiziramo. Ko naredimo, kar je v naši moči, namesto da bi se sprostili, nenehno preverjamo, kontroliramo, dvomimo. S tem ne dovolimo, da ustvarjalna, življenjska energija resnično steče skozi nas, da nam vesolje pride naproti in opravi svoj del.
ZGODBA O ŽENI IN NJIVI – 3. VERZIJA
Živela je žena, ki je razmišljala, kako naj svoje shrambe napolni z žitom, da ga bo imela vso zimo v obilju. Je šla do njive, posejala seme, ga obilno zalila in rekla: »Njiva, daj mi žito, da ga bom imela v obilju.« Njiva se je nasmehnila in rekla: »Ljuba žena, pojdi in počivaj. Jutri spet pridi in če bo moja zemlja suha, jo zalij, če bo rastla trava, jo populi, če bo listje rumeno, me pognoji.« Žena je šla. Vsako jutro je prišla pogledat, ali je potrebno zaliti, opleti ali pognojiti. Nato je nadaljevala svoj dan kot običajno. Kuhala, se igrala z otroki, plesala, se veselila, jokala, ko je bilo težko. In ponoči mirno spala. Ko je prišlo poletje, je bilo toliko žita, da je napolnila svoje shrambe in še za sosede je bilo dovolj.
Podobno lahko naredimo tudi mi. Ko hočemo dobre odnose, zdravje, novo službo, mir v duši, se odločimo, da bomo, kot žena iz zgodbe, za to nekaj naredili. Vsak dan, če je potrebno. Pogledali, kaj je treba posejati, kje pognojiti, kaj zaliti in kaj opleti. Torej: vložili svoj čas, energijo, denar. Prebrali knjigo, obiskali delavnico. Nato, ko prevzamemo svoj del odgovornosti in naredimo, kar je v naši moči, živimo svoj vsakdan. In potrpežljivo počakamo, da bo ob pravem času naš trud bogato poplačan.
V kateri zgodbi se vidiš? Kaj lahko na področju, ki ti je prav sedaj izziv in kjer hočeš spremembo na bolje, narediš, da boš kot žena iz zgodbe 3?
Če hočeš aktivno delati na razreševanju svojega problema, te vabim na POSTAVITEV DRUŽINE.
Piši, vprašaj, prijavi se tukaj: https://duskavake.si/kontakt/
Objem, Duška
