Ta teden je prišla k meni mlada ženska.
Njena glavna dilema je bila:
»Po petnajstih letih skupnega življenja sva tik na tem, da se ločiva. Partner je zelo jezen name, ker se sama odločam veliko stvari glede vzgoje najinega sina, saj imava tu zelo različne poglede. Sedaj se noče z mano niti pogovarjati, že dva tedna je med nama tišina. Ne vem, ali lahko še kaj sploh naredim, da se le pobotava. Rada bi, da rešiva težave, da ostaneva skupaj in da bova drug drugega videla, slišala in se razumela.«
Če imate otroke, potem najbrž poznate to spremembo, ki je nastopila v odnosu, ko se je rodilo to malo bitjece.
In takih oddaljevanj in preprek, da bi ostala povezana in odprta en za drugega kot na začetku, je v letih skupnega življenja veliko.
A naj vam povem eno stvar:
Nikoli ne gre le za vaju.
Odnos med moškim in žensko je vedno srečanje dveh družinskih sistemov.
Dveh sistemov vrednot, dveh sistemov nerazrešenih generacijskih travm, številnih nezaceljenih otroških bolečin.
Ko sva z mojo žensko začeli delati, postavitev družine je potekala preko Zooma, se je takoj pokazala glavna energijska blokada med mojo žensko in njenim partnerjem. A to ni bil otrok in tudi ne to, da ona vzgaja otroka v veliki meri po svoje.
Kaj je bilo glavno? Polje je pokazalo, da ima njen partner veliko nerazrešenih stvari s svojim družinskim sistemom, prvenstveno z mamo in očetom. Svoj sistem doživlja kot nekaj, kar ga močno ošibi, nekaj, kar ga ogroža, mu jemlje življenjsko energijo in moč. Zato se skriva za partnerko, ki je tako postavljena v prvo bojno linijo. Ona je tista, ki nezavedno bije partnerjeve bitke namesto njega. Posledica je, da so na koncu vsi jezni nanjo – tako partner kot njegov sistem.
Kje je tukaj prvi korak rešitve za mojo žensko?
Najprej je zanjo pomembno, da se umakne iz odnosa med partnerjem in njegovo družino. Naj oni rešijo (ali ne), kar imajo med sabo.
A to ji ne bo tako lahko narediti. Iz otroštva je navajena nekoga zastopati in pomagati tam, kjer pravzaprav ni njena naloga da pomaga.
Kot otroke so nas starši pogosto povlekli v njihove boje. Ko smo bili njihove bitke, enkrat za enega in drugič za drugega, smo se sicer počutili pomembni, močni in veliki, a v resnici smo bili s strani staršev zlorabljeni. Seveda tega starši v večini primerov niso naredili nalašč in niti ne zavedno, a učinek je bil isti. Pogosto v takih situacijah otroci postanejo starši svojim staršem, jih tolažijo, jih spodbujajo, svetujejo, pomagajo. Vloge se zamenjajo in posledica je, da otroci, tudi kasneje, ko odrastejo, notranje niso popolnoma svobodni za svoje življenje, niso mu čisto na voljo, ker še vedno »čuvajo« svoje starše.
Sčasoma smo se počutili preobremenjene in spregledane. Toliko dajemo, a ko mi rabimo podporo, ni nikogar za nas tukaj, ki bi nas podprl, razumel, potolažil. Tudi moja ženska mi je zapisala:
»Ni mi všeč, da me partner ne podpira, me ne posluša in mi ne verjame.«
Partnerja si izbiramo tako po dušnih nalogah, pa tudi po vzorcih našega družinskega sistema. Ne samo mame in očeta, vzorci segajo pogosto več generacij nazaj.
Pogosto svojim strankam rečem: »Ni se začelo s tabo. Ni se začelo z vama. Začelo se je mnogo prej.«
Zato je za mojo žensko pomembno, da se ne ukvarja le direktno z odnosom med njim in možem, ampak se vrne k sebi in ozavesti ter spusti svoje lastne napačne vzorce delovanja in razmišljanja.
Naj povem še nekaj besed o tem, kako je cela dinamika vplivala tudi na otroka in na vzgojo.
Ker se je pokazal oče tukaj šibek, nemočen v odnosu do tega, da se sooči s svojim sistemom, ter je se skrival za ženo, je ona bila močnejša od njega. Večja. Notranje je bil čisto prežet s svojimi nerešenimi družinskimi odnosi, bil je v stanju majhnega, ranjenega notranjega otroka.
Kadar se to zgodi, še ženska ne more nasloniti, opreti na svojega moškega. Zato se nasloni na otroka in z njim ustvari duhovno, čustveno ali intelektualno partnerstvo. Tak otrok mora prehitro odrasti, postati velik. Takšne otroke praviloma prepoznamo po tem, da se znajo zelo odraslo pogovarjati, pogumno gredo zelo zgodaj sami v ordinacijo k zdravniku, plačajo v gostilni račun, (jaz sem močen in ne rabim nikogar), sedijo na čelu mize in podobno.
Moja ženska je dobila zelo jasno sporočilo od predstavnika njenega otroka: »Dovoli mi, da sem spet majhen.«
Če se vrnemo k njej in se vzdržimo obsojanja in vrednotenja, vidimo, da je tudi ona nadaljevala s svojim otrokom dinamiko iz primarne družine in povlekla otroka v odnos med njo in partnerjem. Drugače ni znala. Prav tako najbrž drugače ni zmogla njena mama. A ona ima sedaj možnost to prekiniti. Da smo se ujeli v nek družinski vzorec še ne pomeni, da moramo do konca življenja v njem tudi ostati.
Ob koncu srečanja mi je moja ženska rekla: »Čisto nič ne upam sedaj reči partnerju. Strah me je, da me bo čisto zavrnil in da bo vztrajal pri ločitvi.«
Tudi tukaj je stvar globlja, kot deluje na prvi pogled. Starša ženske sta se ločila po približno 15 letih zakona. Takrat je moja ženska na nek način izgubila očeta. Prvoten občutek zapuščenosti, zavrnjenosti ter anksioznost pred tem, da jo moški zapusti, je vezana na očeta. Vsi ostali odnosi z moškimi se nalepijo na izkušnjo tega prvega, za žensko najpomembnejšega odnosa z moškim.
A vsega na enem srečanju postavitev družine ne moremo rešiti. Naredimo to, kar je v danem trenutku bistveno, prvo in zrelo za narediti. Pogledamo prvi korak in potem pustimo, da se stvari posedejo. Ko smo pripravljeni, nadaljujemo.
Veliko uvidov je moja ženska dobila zase, kar nekaj je nalog, ki jih ima v tem trenutku za ponotranjiti in prenesti v življenje. Verjamem, da se je s postavitvijo družine ta proces v njej začel odvijati. Čestitam ji za pripravljenost in pogum, da se je soočila s sabo.
Takšne spremembe, notranje zorenje in odraščanje ni vedno prijetno in sploh ni lahko. Niti se ne zgodi v hipu. Vedno lahko izberemo tudi, da se ne podamo na to pot. In se sprijaznimo, da bo življenje najverjetneje teklo še naprej tako, kot je teklo do sedaj.
Tokrat nisem delala individualne postavitve, kjer sam prepotuješ svoje družinsko polje, ampak je delo potekalo s pomočjo predstavnikov. Biti predstavnik v postavitvi družine je vedno izjemno darilo, saj skozi sodelovanje v postavitvi nekoga drugega vedno naletiš nase in na svoj družinski sistem.
Udeležence sem po koncu delavnice vprašala, kaj je tisto, kar vzamejo s te postavitve tudi zase. Tukaj navajam njihove dobesedne odgovore:
»Ne morem prevzemati bojev drugih.«
»Če partnerja rešujeta drug drugega, otrok izgubi vsaj enega od njiju.«
»Pomembno je, da je otrok samo otrok.«
»Lahko odložim bremena, ki niso moja in pripadajo partnerju. Moji starši me vidijo in podpirajo.«
»Ne morem reševati zatikov, ki jih ima moj partner s svojim sistemom.«
»Ne morem se boriti s sistemom svojega partnerja. Obsojena sem na poraz.«
»Tanka je meja v partnerskih odnosih, do katere je še pomoč in kjer se začne vmešavanje v družinski sistem partnerja.«
Ne želim, da zaradi strahu ali prepričanja, da si ne morete vzeti časa, ne izkoristite priložnosti in se ne lotite aktivno reševati svojega partnerskega odnosa ali sebe znotraj njega.
Če bi se stvari rešile in uredile kar same od sebe, bi se verjetno že, mar ne?
Na svet se niste rodili zato, da v partnerskem odnosu trpite, da ste v njem žalostni, neuresničeni.
Rodili ste se zato, da bi ovire, ki pridejo na pot vaše partnerske sreče, premostili.
Tu sem za vas,
Duška Vake
- nepoboljšljiva ljubiteljica družinskih sistemov
- srčna raziskovalka življenja
- moderatorka postavitev družine po metodi Berta Hellingerja
- avtorica programa M.I.L.A.
