POSTAVITEV DRUŽINE

Delo poteka v skupini, lahko pa tudi individualno. Oseba, ki želi dobiti nek uvid ali najti rešitev problema (v nadaljevanju stranka) sede k voditelju postavitve (v nadaljevanju moderatorju) in mu v nekaj povedih opiše svojo situacijo. Za delo je potrebnih malo podatkov, dovolj so ključni usodni dogodki v družini. Pri pripravi na delavnico stranki pomaga izdelava družinskega drevesa, skozi katerega ozavešča svoje mesto v družinskem sistemu in vlogo posameznikov ter usodnih dogodkov v družin. Stranka v uvodnem pogovoru z moderatorjem določi, kateri bi bili ključni elementi, vezani na njeno temo. Nato izbere posameznike, ki predstavljajo posamezni element oziroma pozicijo (npr. mamo, očeta, babico, alergijo, nespečnost, službo). 

Predstavnike teh elementov prime okoli ramen in jih počasi, zbrano, brez besed postavi v prostor. Tako postane to, kar je bila prej njena notranja, podzavestna slika neke situacije, vidno. Potem ko zavzamejo njihova mesta, se predstavniki, pogosto popolnoma nepoznani ljudje, ki ne poznajo stranke ne njegove družinske zgodovine, začnejo počutiti kot ti elementi, dobijo lahko telesne simptome, npr. srbečico, glavobol ali jih prevzame žalost, da začnejo jokati, začutijo potrebo, da se premaknejo, stopijo stran od koga ali se mu približajo. Stranka celoten proces opazuje s stola ob moderatorju, tako da lahko ima vpogled v situacijo, in sicer vidi širšo, do sedaj njej skrito sliko družinskega sistema. S točke sedanjosti opazuje preteklost. Ko gleda s take razdalje, lahko stare podobe, ki jih ima o problemu, zamenja z novimi. Če je prej nanjo delovala popačena slika resničnosti, skozi predstavnike in njihove premike uzre novo. In ko se ta, razmišljanju in razumu nedostopna resnica končno razkrije, se lahko znotraj nje poišče rešitev. Ker postavitev družine sledi načelu, da gre posamezniku dobro, ko gre dobro celotnemu sistemu, se poišče rešitev ne samo za posameznika, temveč za celoten sistem. Do rešitve se pride s premiki posameznikov v prostoru, ko so zajeti vsi tisti člani sistema, ki so v danem trenutku pomembni, ko je vsak od njih na svojem mestu in opravlja s tem mestom določeno mu nalogo. Te premike lahko naredijo predstavniki samoiniciativno ali po intervenciji (naročilu) moderatorja. Občasno moderator predstavnike povpraša po njihovem počutju in telesnih zaznavah; iz njihovih odgovorov ter opazovanja telesne drže, mimike, gibov in položaja v prostoru razbere, kje se je situacija zapletla in kje se nahaja moč za spremembo na bolje. Prav tako k rešitvam pripomorejo določene izjave, ki pomagajo, da se izreče to, kar je za vzpostavljanje reda bistveno; preprosti kratki stavki z globoko močjo, s katerimi se utrdijo in priznajo medsebojni odnosi, vsak zavzame svoje mesto in se ne vpleta več v zadeve drugih, izrazi se spoštovanje, prevzame odgovornost, vrne breme, ki nam ne pripada in podobno. Sicer delo poteka brez besed, v tišini. V določenem trenutku stranka sama zavzame svoje mesto v postavitvi, tako da zamenja svojega predstavnika v postavitvi. To ji omogoči, da izkusi novo situacijo, sprosti čustva, ki so morda še ostala nerazrešena, vase vsrka nove, zdravilne občutke in da tudi sama, ne samo skozi predstavnika, naredi tiste korake, ki so potrebni na poti k rešitvi. Tako prvi, najnujnejši korak naredi že v sami postavitvi, medtem ko proces v posamezniku in njegovem družinskem sistemu teče naprej še po delavnici.

Hellinger govori o veliki skupni duši družine, ki jo lahko imenujemo tudi duhovno polje. V tem duhovnem polju ostanejo navzoči vsi, ki so ji kadarkoli pripadali, in so v medsebojni resonanci z vsemi drugimi. Značilnost duhovnega polja je, da se v njem nič ne izgubi, je brezčasno in nelokalno. Pomeni, da je posameznik z njim povezan ves čas in povsod. Prav ta značilnost omogoča, da predstavniki, ko se mu skozi postavite v služenju predajo, prejmejo informacije s tega polja, da se lahko skozi njih pokaže bistveno. Kot struna zavibrirajo skladno z duhovnim poljem oziroma veliko dušo družine.

Genetiki in kvantni fiziki ta polja, ki jih s svojim biopoljem ustvarjamo vsa živa bitja, imenujejo morfološka ali morfogenetska polja, ki jih ustvarjajo misli in dejanja nas samih in vseh naših prednikov. Britanski znanstvenik Rupert Sheldrake je skupaj z genetiki in kvantnimi fiziki raziskoval princip medsebojnega delovanja morfogenetskih polj in ugotovil, da so ta med seboj v nenehni soodvisnosti in sodelovanju. Do podobnih spoznanj je prišel Bert Hellinger z družinskimi postavitvami, ko je delal s partnerskimi odnosi. Poudarja, da vsak od partnerjev prihaja iz svojega duhovnega polja, s katerim je usklajen in kateremu je zavezan. Zato nihče od partnerjev ni svoboden. Srečanje med moškim in žensko je hkrati srečanje dveh družinskih sistemov in oba sistema morda čakata na to, da bi se morda skozi njiju razrešilo nekaj, kar je v preteklosti ostalo nerazrešeno.

Shaldrake idr. ugotavljajo, da se informacija prenaša po kromosomih (DNK je skladišče informacij) ne glede na prostorsko in časovno oddaljenost. Osnova zapisa našega organizma je kromosom in informacija v njem je zapisana v obliki veččlene holografske kode. Na delavnici Postavitev družine pri predstavnikih dvojna vijačnica (DNK) deluje kot antena, ki se lahko v morfogenetskih poljih kot radijski aparat naravna na določeno frekvenco. Biofotoni (svetlobni delci, shranjeni v naši DNK verigi) delajo kot prenašalci informacij. Imajo zelo visoko stopnjo koherence, usklajenosti oziroma reda. Informacija, ki jo prejme biofoton, bo tem bolj jasna in učinkovita, manj je hrupa v okolju. Tudi to je eden od razlogov, zakaj je pomembno, da postavitve potekajo v tišini. Ko se postavitev zaključi, predstavniki »izstopijo« iz polja, katerega del so začasno postali, obogateni z novimi izkušnjami, ki jih lahko koristno uporabijo v svojem življenju.

Biofotoni (svetlobni delci, shranjeni v naši DNK verigi) zapisujejo informacijo o stanju organizma v danem trenutku in jo primerjajo z informacijo, ki je bila prisotna v prejšnjem trenutku. Ko nastopi razlika, se aktivirajo korekcijski mehanizmi. Tako kot informacijsko polje hrani zapis in informacijo vsakega živega bitja in deluje nanj, tako posameznik s svojimi čustvi, občutenji in delovanjem povratno deluje na ta polja in jih pri tem nenehno obnavlja. Zato Postavitev družine ni nikoli zdravljenje posameznika, temveč celjenje in harmoniziranje celotnega družinskega sistema.

Ko človek ukrepa, duša ukrepa. Kdor pride na postavitev, želi v svojem življenju nekaj razrešiti. Dovolj je pogumen, da pogleda, kje se skriva rešitev, kaj so njegove življenjske naloge v tistem trenutku. Dopusti, da duša opravi potrebne premike; v času postavitve jo je pripravljen spustiti z vajeti razuma in ji dopustiti, da se osvobodi volje ega ter se giblje v toku duha. Toda velikodušni dar postavitve, moč delovanja slike rešitve je odvisna od stopnje resnega, odločnega delovanja moškega ali ženske, ki si z udeležbo na seminarju pomaga pri izboljševanju življenjske situacije. Premiki duše so narejeni, red v sistemu se je pričel vzpostavljati, a če po postavitvi, ko izkušnja popusti, podležemo skušnjavi in začnemo poslušati glas razuma ali ega, ki skuša zavrniti slike, ki so se pokazale, se moč delovanja postavitve zmanjša. Kot je zapisano v knjigi A. P. Kezeleja Duša stare Evrope, bo intelekt doživetje s pomočjo analize skušal stlačiti v že poznane okvirje. Če je izkustvo le malo izven teh okvirjev, obstaja možnost, da se bodo ti okvirji malo raztegnili, da bodo lahko sprejeli nova spoznanja. To je najidealnejši način učenja: širjenje izkustva malo po malo, da lahko razum počasi sprejme resnico. Če pa je izkušnja precej izven dosedanjih življenjskih obrazcev, obstaja verjetnost, da se bo intelekt uprl in enostavno začel zavračati doživetje, ne glede na to, koliko je le-to stvarno in resnično. Sama bi rekla tako: sprejmimo izkušnjo postavitve in jo izpustimo. Po postavitvi ne razmišljajmo preveč, ne skušajmo si doživetja na vsak način razložiti, temveč vzemimo s seboj v vsakdanje življenje sliko rešitve in občutke polnosti, ki smo jih na seminarju doživeli.

Je preprost: če želimo, da bodo naši zobje zdravi, jih bomo redno negovali. Če želimo, da je zdrav naš duh-telo sistem, bomo redno skrbeli zanj. Možnosti, kako nam bo uspelo, je več: tek, hoja, ples, pilates, meditacija, joga, reiki, djotiš, karmična diagnostika, sistemske postavitve. Poti so številne, vsak naj stopi po tisti, za katero čuti, da ga najbolj podpira v ustvarjanju notranje sreče in miru ter svobode. Včasih izberemo eno, včasih drugo pot; včasih pa opazimo, da se poti čudovito prepletajo in dopolnjujejo. Pomembno je le, da ostanemo v gibanju. Res je, da vsaka postavitev sproži premike duha in spremembo zavesti. Najmanj, kar se zgodi, je, da začnemo gledati na svoje življenje, na družinske člane in na posameznike, s katerimi smo prepleteni, drugače. Naš pogled postane širši: več je sočutja, več razumevanja, več soglašanja, več ljubezni, več hvaležnosti. V kolikor pridemo na postavitev pripravljeni na preobrazbo, pripravljeni dopolniti, spremeniti naše notranje slike, ki jih imamo v zvezi z nekim problemom, in preoblikovati našo notranjo držo, prepreke odpadejo in življenje začne teči drugače. Bolj pogosto kot se udeležujemo seminarja, bolj trdno se slike rešitve in občutenje notranjega reda vtisnejo v našo dušo, postanejo naša notranja drža, in zaobjamejo vsa področja našega življenja, vso našo bit.

Na seminarju nihče ne ostane zunaj toka duha, ki ga sprožijo postavitve. Proces celjenja se prične, tudi če ne postavljamo ali če v postavitvi nismo udeleženi kot predstavnik nekoga/nečesa. Včasih imamo od postavitve celo več, če jo smemo »le« opazovati. Tako lahko namreč reflektiramo svoje življenje, svoje otroštvo, svoje partnerstvo, svoje starševstvo; svoj odnos do dela, denarja, bolezni. Opazovanje slik postavitev namreč ni nikoli opazovanje tujega življenja, temveč zmeraj lastnega. S postavitvijo, ki jo ima nekdo drug, uvidimo lastne vpletenosti, slike rešitev pa so univerzalne, koristijo vsem. Zato je potrebno biti globoko hvaležen vsakemu, ki se pred skupino izpostavi in »postavi« svoj problem. Kako intenzivni so učinki postavitve, je odvisno tudi od tega, kako smo uspeli spustiti razum z vajeti in se prepustiti slikam, ki se pokažejo. Predvsem pa je pri tem delu potrebno opustiti strah, ne vrednotiti, biti brez namena in brez osebne ljubezni do tistega, ki postavlja.

Za udeležbo na seminarju ni potrebno nikakršno predznanje, samo odprto srce. Dobro in zaželeno pa je, da poznate nekatere podatke o svoji družini in pomembne dogodke: splavi, spolne zlorabe, incesti, nenadne ali prezgodnje smrti in vzroki zanje, težke bolezni, hude nesreče, invalidnost, zasvojenost, posvojeni otroci, rejništvo, izselitve iz domovine, izgnanstva, udeleženost v vojni, zločini, različne narodnosti staršev, družbene deviacije posameznikov … Vsi ti dogodki so namreč usodno vplivali na tok ljubezni v družini, ki je bil ob takšnem dogodku prekinjen in ga je moč s postavitvijo ponovno vzpostaviti. Kajti šele ko tok ljubezni steče do vseh članov družine, se lahko celjenje prične in se prastare rane družine več ne rabijo prenašati naprej. Posameznik je rešen vpletenosti, ki ga vežejo, družinska karma je oddelana.

Otroci so na postavitvah zmeraj posebno darilo. Ker so še popolnoma odprti, takoj pokažejo, kako gre družini. Izkušnje so pokazale, da nemirni otroci kažejo na nemiren partnerski odnos, sproščeni otroci na sproščen partnerski odnos. Včasih se zgodi, da otrok na seminarju v nekem trenutku začne jokati. Takrat se vprašamo: Čigave solze joče? Kadar ne jočejo starši, namreč namesto njih jočejo otroci. Tudi bolezni pogosto ne pripadajo otroku: zboli zato, da bi šlo njegovim bližnjim bolje. Otroci tako močno ljubijo svoje starše, da v svoji duši rečejo: Raje jaz, kot ti. Tako so žalostni namesto njih, jezni namesto njih, celo v smrt jih vleče namesto njih. Seveda je to slepa ljubezen, ki ne prinaša rešitve. Ko je mama v bolečini, pustimo, da jo otrok gleda. Potem se nauči videti mamo in ne le sebe. Šele ko otrok začuti bolečino svojih staršev in vidi, da je enako velika kot njegova, se lahko resnično začuti. Na postavitvah se tako odrasli učimo od otrok in otroci od nas odraslih. Ko nas vidijo, kako smo majhni pred svojimi starši, kako rečemo: Mama, ja, zdaj te vidim, zdaj te končno vidim. In zdaj te vzamem. Takšno, kot si, smo pred njihovimi očmi veliki. In oni so lahko spet majhni. Ko nas vidijo, kako sprejemamo in soglašamo z družinskim redom, vsi ti procesi vzpostavljanja notranjega reda in miru tečejo tudi v njih samih. Čeprav se morda ves čas igrajo ali celo zaspijo, je njihova duša ves čas v toku.

Človekov um lahko razdelimo na dva dela: podzavest in zavest. Podzavest je tisti del nas, ki se ga ne zavedamo, v katerega nimamo vpogleda, a močno določa naše življenje, usmerja naše reakcije, odzivanje na situacije, ljudi, dogodke, vodi naše odločitve. Občutek imamo, da smo mi tisti, ki sprejemamo odločitve, pa nismo – že pred našo zavestno odločitvijo je sprejela odločitev podzavest. Da ne bo pomote, podzavest ni slaba. Tudi ni dobra, enostavno je in ima neizmerno moč delovanja. Ko nas pelje v življenju naprej, nas podpira. Včasih pa deluje omejujoče na nas. Na primer, damo si jasno namero, da bomo kaj naredili. Ko pa pride čas, da bi odločitev speljali, zbolimo, zbolijo naši otroci, napovejo se nam obiski … Kaj se dogaja? Podzavest nam ne dovoli, da delamo naprej. Podzavest mora tako delovati, ker se bori za obstoj tega, kar je že tako dolgo zasidrano v njej. A prav takrat je čas, da zberemo vso svojo moč in gremo naprej, naredimo še en korak, še en, še en … in PREBIJEMO BLOKADE. Če ostanemo na pol poti, sami sebi damo informacijo, da nismo uspešni, ne znamo, ne zmoremo ali pa da to, kar počnemo, ne deluje. V resnici so ti neprijetni simptomi le znak, da smo zelo blizu rešitve. Lahko pa so znak, da se je naša notranjost že pričela preobražati, spuščati stare vzorce – in čim močnejši so ti vzorci in globlje kot sežejo, močnejše so telesne reakcije.

Na delavnici lahko sodelujete na 2 načina:

• kot udeleženec z lastno postavitvijo (delate na svoji temi): 230 eur – v ceni je vključena še ena udeležba na delavnici brez lastne postavitve IN en 30-minutni Zoom klic po postavitvi
• kot udeleženec brez lastne postavitve/predstavnik v postavitvah drugih: 45 eur
• delo v paru : 400 eur