Hvalnica življenju – pot do uspeha

Kariera | Podjetnik | Življenje
25. decembra 2020

Kaj je tisto osnovno, bistveno, kar moramo upoštevati, da je uspehu dovoljeno stopiti v naše življenje? Kako lahko povabimo uspeh, da ostane in raste?

Najprej je potrebno zavedanje, da so vsi uspehi posledica našega prvega uspeha. Kaj je prvi uspeh vsakega človeka? Kaj je tisto prvo, kar nam je uspelo? Rojstvo in z njim življenje. Je sploh lahko kaj večjega v primerjavi s tem uspehom? Kaj mogočnejšega, veličastnejšega?

Na delavnicah Postavitev družine pogosto vidim, da ljudje niso povezani s svojim prvim, temeljnim uspehom – Življenjem. Pridejo, ker želijo doseči poslovni uspeh, partnerski uspeh. Bolni so in bi radi, da je njihovo zdravljenje uspešno. Starši želijo za otroke uspeh v šoli.   Vendar je izostanek uspehov na teh področjih samo simptom.

Neuspeh v poslu, partnerstvu, v šoli ipd. je tisti, ki nas  najbolj moti, saj nam je pred očmi tukaj in sedaj … vzroki in blokade pa nas pogosto  peljejo daleč nazaj. Pri delu z metodo Postavitev družine najpogosteje opažam tri temeljne blokade, ki nam onemogočajo povezavo z Življenjem.

Prva je ta, da nismo povezani s svojimi starši. Iz raznih razlogov se je prekinila  naša vez z njimi in znotraj sebe smo v neki točki, najpogosteje v zgodnjem otroštvu,  zavzeli držo: »Ne potrebujem te. Zmorem sam. Nisi mi dal dovolj … ljubezni, pozornosti, potrditve, podpore. Zato se odmikam od tebe in ostajam na varni  razdalji.«

Posledica je ta, da nimamo dostopa do polnega življenja. Zakaj? Ker smo  to življenje, edino, ki ga imamo, dobili od staršev. Preko dolge linije prednikov je  priteklo do nas, in če smo blagoslovljeni, teče naprej. To dejstvo je dovolj, da smo  našim staršem hvaležni – preprosto hvaležni za življenje.

Obstaja pa še ena skrivnost. Sami smo si izbrali starše, točno tega očeta in točno to mamo, saj staravno prava za učenje in lekcije naše duše. Preden smo pristali na ta svet, smo pristali – na naše starše. Z vsem, kar so. Naša duša to ve, zato naša duša ljubi  starše. In vsako obsojanje, zavračanje staršev naša duša kaznuje – z lastnim  neuspehom. Zato je bistveno, da se ponovno povežemo s svojimi starši. To ne pomeni, da ostanemo v njihovi bližini, če je odnos toksičen. Če je portebno, vzpostavimo varno razdaljo, a v sebi ostajamo njihovi otroci.

Druga blokada so nerojeni otroci, iskrice življenja, ki se niso uresničile. Rojeni  otroci so zaznamovani z občutkom krivde, da živijo, zdi se jim, kot da nimajo pravega  dovoljenja za srečo v življenju. Pogosto jih spremlja občutek, da jim nekdo ali nekaj  manjka, so v iskanju, imajo občutek, kot da ne morejo živeti svojega življenja. Na sebi nosijo nerojene brate ali sestre. Na postavitvi družine se te iskrice življenja pokažejo  in postanejo zavesten del naše psihe in družine. Potem ko jih končno najdemo, se lahko od  njih tudi končno poslovimo. Mrtvi namreč hočejo svoj počitek in če jih spoštujemo, jim  ga tudi omogočimo. Nismo jim dolžni, da trpimo zaradi njih, če že, smo jim dolžni to, da njim v spomin živimo polno in srečno življenje. Takrat se mrtvi veselijo z nami in  postanejo močna podpora na naši življenjski poti.

Tretja blokada pa je t.i. dediščina prednikov. Gre za vzorec, ki potuje po liniji  prednikov, večkrat skozi mnogo generacij. Naj vam pojasnim skozi zgodbo enega moškega, ki je k meni prišel s svojim sinom. Težava je bila sinov neuspeh v šoli.  Sin nima volje za učenje, pogosto ga boli trebuh in ostaja doma. Ko odpremo zemljevid  družinskega sistema,  vidimo: dedek je v rani  mladosti izgubil očeta v vojni. Pogreša ga in del dedka je umrl skupaj z njegovim  očetom. Kot odrasel, je tako le delno prisoten v življenju, saj je v svojem otroškem srcu še vedno pri  svojem očetu, od katerega se ne more posloviti in ki mu manjka. V svojem otroškem, nedolžnem srcu mu pravi: »Raje bi umrl jaz kot ti, ljubi oče.« Prav tako v njem  odmeva obljuba: »Če tebi ni uspelo v življenju, tudi meni ne bo.«

Otroci ljubijo svoje  starše in jim ostajajo zvesti, četudi to zanje pomeni odrekanje lastne sreče,  zdravja, uspeha. Posledica je, da je oče tega otroka, ki ima težave v šoli, imel  svojega očeta le delno na voljo. Kot otrok, in ta otrok še vedno živi v njem, je oče  čakal, da ga bo njegov končno videl. Čaka tudi, ko je odrasel in posledica je ta, da je  tudi on le delno obrnjen naprej, v prihodnost, v življenje, delno pa nazaj, v preteklost in proti smrti. Tako dobimo celo linijo moških, skozi katerih življenje teče zelo  omejeno. Ne teče s polno močjo. Izvorna travma, ki je nastala tri generacije nazaj, deluje na način, da moški  nimajo polnega dovoljenja in ne volje za uspeh.

Kot pri nerojenih bratih in sestrah se tudi tu  kaže rešitev v treh korakih: da sprejmemo usodo umrlega, da sprejmemo življenje z  odsotnim staršem in da sprejmemo svoje življenje – v polni meri. Možnost imamo  končati linijo nesrečnih, v preteklost obrnjenih ljudi in se s hvaležnostjo za življenje, ki ga vendarle imamo, kakršno koli že je, obrniti naprej. Hvaležnost pa, na koncu, vedno odpira vrata – uspeha.

Postavitev družine se ukvarja z bistvenim, esencialnim. Mnogi, ko se trudijo za  uspeh, skušajo to, kar je v resnici bistveno, spregledati. Pa tega ne moremo pustiti, ne moremo spregledati. Ker so naš prvi  uspeh in prvi dejavniki našega uspeha gonilo vseh naših nadaljnjih uspehov.

Zapomnite si. Na svet se niste rodili zato, da v partnerskem odnosu trpite, da ste v njem žalostni, neuresničeni. Rodili ste se zato, da bi ovire, ki pridejo na pot vaše partnerske sreče, premostili.

Tu sem za vas,

POSTAVITEV DRUŽINE

M.I.L.A.

DOGODKI

Duška Vake

  • nepoboljšljiva ljubiteljica družinskih sistemov
  • srčna raziskovalka življenja
  • moderatorka postavitev družine po metodi Berta Hellingerja
  • avtorica programa M.I.L.A.