Si tudi ti kdaj ujameš, ko pomisliš na umrle, da jih deliš na tiste »dobre« in tiste, ki so »hudobni, slabi«?
Če se, to sploh ni nenavadno, ker je takšna delitev bila vedno prisotna. Čeprav je znan rek, naj se o mrtvih govori le dobro, pa je dejstvo, da njihova dejanja niso bila le dobra. Marsikdaj so bila res slaba.
Pa vendarle, zamisli si: če enega tvojega prednika ne bi bilo na tem svetu (tudi če je ta prednik bil morilec, nasilni alkoholik …) tebe ne bi bilo danes tukaj.
Kljub temu je modro, da LOČIŠ DEJANJA OD ČLOVEKA. Če ne, se lahko zgodi, da se ujameš v prepričanje, da so v tvojem družinskem sistemu sile teme, ki ti lahko škodijo in sile svetlobe, ki te podpirajo. Zato sile teme odganjaš in sile svetlobe povzdiguješ. A ker je celotna družinska linija del tebe, v tebi, s tem, ko obsojaš in odganjaš »temo« od sebe, ne sprejemaš dela sebe.
Naši slovanski predniki so umrle delili na dve vrsti: »čiste« in »nečiste« ali »MRTVAKI«. Čisti so bili tisti, ki so umrli naravne smrti. Mrtvaki pa so bili tisti, ki so umrli prezgodnje ali nasilne smrti: umorjenci, utopljenci, samomorilci, ljudje, ki so umrli od pijanstva, pa tudi otroci, ki so umrli nekrščeni (tukaj se že kaže vpliv krščanstva).
Čiste so častili in ravnali z njimi kot zavetniki svoje družine. Mrtvakov pa so se bali in jih skušali narediti neškodljive.
PA SO »MRTVAKI« RES ŠKODLJIVI ZA POTOMCE?
Na nek način lahko rečemo, da so. Pa ne zato, ker bi bili mrtvaki hudobni, ampak ker smo jim odvzeli mesto v družini. Izgnali smo jih na rob ali celo ven iz družine. S svojim pojmovanjem tega, kaj je dobro in kaj slabo, kdo je dober in kdo slab, smo kršili prvi osnovni naravni zakon, ki podpira harmonijo, srečo in zdravje v družini.
Vsak, ki je enkrat del družine, ima pravico, da tej družini pripada. Izločenost je najhujša kršitev naravnega reda. In izločeni iz družine (pozabljeni, spregledani, nespoštovani, zavrženi) potem skozi potomce iščejo svojo pravico do pripadanja, svoje mesto v družini.
Tako, da se njihove nemirne duše nalepijo na njih in se skozi njih oglašajo. Oziroma se otroci, ki imajo veliko, odprto srce, povežejo z njimi in jih zastopajo. Skozi bolezni, težke usode, prevzamejo njihov značaj in podobno. Takrat je naloga živih, da ozdravijo njihovo bolno energijo in s tem prinesejo mir njihove in svoje duše. Šele ko so mrtvi mirni, smo lahko mirni mi. Sicer nas njihova bolna energija preganja.
KJE JE REŠITEV?
Prvi korak je, da imamo DOBRO POVEZAVO s predniki. Takrat imamo tudi dobro povezavo sami s sabo. Naša duša je izbrala točno te prednike, da se skozi njih utelesi v zemeljsko življenje. Dobra povezava nam daje občutek močnih korenin in v nas poveča moč za življenje.
Kako imamo dobro povezavo s predniki? Odrečemo se temu, da bi bili nad njimi vzvišeni in da presojamo, kdo ima pravico, da je del družine in kdo ne.
Zamisli si: če enega tvojega prednika ne bi bilo na tem svetu (tudi če je ta prednik bil morilec, nasilni alkoholik …) tebe ne bi bilo danes tukaj. To ne pomeni, da je vse, kar je naredil, ok. Ne. Treba je reči bobu bob in povedati: »To dejanje je bilo res slabo in potrebno je, da nosiš odgovornost zanj. Kljub temu pa imaš mesto v družini in si del naše velike družine.«
Sile teme v našem družinskem sistemu izgubijo svojo moč, ko jih jasno uzremo in ko jim damo pravico do obstoja. Ko jim izkažemo ustrezno spoštovanje in ko jim pustimo odgovornost za njihova dejanja. Sile teme vedno služijo razvoju družinskega sistema in predstavljajo del učenja družinskega sistema.
Dobro povezavo vzpostaviš tako, da izraziš hvaležnost prednikom: da se jim zahvališ za življenje, ki je do tebe priteklo skozi njih.
Drugi korak je, da se LOČIŠ OD NJIH. Kaj mislim s tem? Kjerkoli še čutiš obsojanje, jezo, zamero – si energijsko ujet-a oziroma nimaš svoje energije v celoti pri sebi, ampak jo imaš pri njih. Isto je, če čutiš do koga posebno pomilovanje, njegova usoda te boli, zdi se ti grozna, krita, krivična. Tudi tu si ujet-a v bolečino prednika in ga morda celo zastopaš: nosiš morda njegove zamere, biješ v njegovem imenu njegove bitke. In spet nisi sam-a svoj-a.
Pred dnevom mrtvim so naši (poganski) predniki imeli OBREDE. Eden od njih je bil, da so prednike na ta dan (ponekod že 31. oktobra) pogostili. Pripravili so jim pijačo, da so jih prišli popiti. Nastavili so jim hladno vodo, da so se nemirne duše ohladile in pomirile. Nastavili so jim olje, da so si z njim namazale pekoče rane. Lučka oziroma svečka jim je osvetlila zatemnele oči. Po tem dnevu so se jim zahvalili in jih odločno poslali nazaj v svet mrtvih. Ker je tudi meni šamanizem blizu, imam tudi sama tak oltar za pokojne prednike, kjer po potrebi, po notranjem občutek nastavim darove in naredim obred.
Na POSTAVITVAH DRUŽINE pogosto vidimo nemirne mrtve duše. Nekatere pa sploh ne vedo, da so mrtve. Takrat je naša naloga, da jim damo, kar jim rabimo in nato jim odločno povemo: »Ti si mrtev.« Tako razmejimo svet živih in svet mrtvih, kajti eden od naravnih zakonov življenja pravi tudi: mrvi sodijo k mrtvim in živi k živim.
Praznična dneva 31. oktober in 1. november sta takšna, ko je povezava med svetom živim in svetom mrtvih še posebej odprta in je tančica med tem in onim svetom res čisto prosojna. In ko se odpravimo na grobove, lahko opazujemo, kak odnos imamo do naših mrtvih. Če je ta odnos še kje ostal nerešen, kar bomo jasno čutili v svojem telesu, čustvih in mislih, je to priložnost, da ta odnos uredimo. Če ne, nas bo preganjal in del naše energije bo vedno ujet »tam«, namesto da bi bili v polni moči za ustvarjanje življenja »tukaj in sedaj«.
Lahko tudi s kratko MOLITVIJO PREDNIKOM, ki jo najdeš tukaj:
Če hočeš aktivno delati na razreševanju svojega problema, te vabim na POSTAVITEV DRUŽINE.
Več o postavitvi družine in terminih si preberi tukaj
Piši, vprašaj, prijavi se tukaj: https://duskavake.si/kontakt/
Objem, Duška
