Najbolj se me je dotaknila postavitev, ko sem bil v vlogi očeta, ki je bil kot otrok zapuščen. Vem, da sem občutil močno jezo, sovraštvo, ampak vse skupaj je bila ena velika potlačena ljubezen, ubita ljubezen. Ko sem prišel v stik s to ljubeznijo, neizmerno ljubeznijo do svojih staršev, šele takrat sem dobil moč za življenje. Šele takrat sem prav »videl« svojega sina in se lahko v polni ljubezni povezal z njim.